RHESUSOV SISTEM

uvod

Rhesusov faktor je tako kot sistem krvnih skupin AB0 klasifikacija krvnih skupin, ki jih določajo proteini na površini rdečih krvnih celic (eritrociti).
Kot na vseh celicah tudi rdeče krvne celice vsebujejo veliko število beljakovinskih molekul, proti katerim se lahko usmerijo imunski odzivi telesa. Pet različnih beljakovin imenujemo rezusni faktor: C, c, D, E in e (kot nadaljevanje krvnih skupin A in B).

C in c ter E in e sta različni molekuli beljakovin, medtem ko d opisuje le odsotnost D. Glede na dedno razporeditev lahko pride do različnih kombinacij teh beljakovin (ki so, čeprav so lahko tudi tarča obrambne reakcije protiteles, imenovane tudi antigeni).
Dedovanje poteka na podoben način kot sistem AB0. Vsaka oseba prejme različico C (C ali c), D (D ali brez D, ki jo imenujemo d) in E (E ali e), ki skupaj določata rezusno krvno skupino.

Ker zapletena nota, na primer CcDDee (od enega od staršev C, od drugega c, iz D in e), ni vedno potrebna v vsakodnevni klinični praksi, faktor D pa je najpomembnejši, se pogosto omejimo na poenostavitev rezus-pozitivno (Rh (D) +, Rh + ali Rh) ali Rhesus-negativlut (Rh (D) -, Rh- ali rh), od katerih vsak opisuje samo prisotnost ali odsotnost faktorja D. Oseba, ki je faktor D podedovala od vsaj enega od staršev (npr. CcDdee ali CCDDEE), se imenuje rezus-pozitivna. Samo tisti, ki faktorja D niso podedovali od nobenega od staršev (npr. CCddEe), so rezus negativni.

zgodovino

Sistem rezusa je leta 1937 sestavil Avstrijec Karl Landsteiner in Američan Aleksander Solomon Wiener odkriti. Landsteiner je imel to že leta 1901 AB0 sistem odkrili in leta 1930 prejeli Nobelovo nagrado za medicino. Ker jim je med raziskavami na rezusnih opicah uspelo odkriti značilnosti krvne skupine, je ime rhesus system oz.Rezusov faktor"Za faktor D.

Epidemiologija

V Nemčiji in Srednji Evropi je približno 83% prebivalstva pozitivno na rezus, kar lahko privede do pomanjkanja primerne transfuzijske krvi za rezus-negativne prejemnike krvnih darovanj. Razmere za rezus-negative so še toliko bolj kritične v vzhodni Evropi, kjer včasih predstavljajo le 4% prebivalstva.

Klinični pomen

Glavni pomen rezusnega sistema leži v razvrstitvi transfuzije krvi in v nevarne Bolezen Haemolyticus neonatorum, bolezen nerojenega otroka, pri kateri mati naredi protitelesa proti krvi ploda.

Rhesusov sistem zaseda podobno mesto v klasifikaciji krvi za transfuzijo kot sistem AB0. To bi moralo zagotoviti, da rezusni negativ ne prejme rezus pozitivne krvi, sicer lahko pride do zapletov. Pomembna je tudi tvorba protiteles proti proteinu Rhesus D, ki lahko v nosečnosti poškoduje zarodek. Nasprotno, rezus-pozitivca se nima česa bati, če se prelije z rezus-negativno krvjo, saj na darovanih krvnih celicah ni faz rezusa, proti katerim bi lahko tvoril protitelesa.

Od Bolezen Haemolyticus neonatorum lahko nastane, ko je mati negativna mati, ki je zvišala protitelesa proti rezus-faktorju, noseča z rezus pozitivnim otrokom. Zaradi že omenjene dediščine se lahko zgodi, da otrok iz rheus-negativne matere postane rheus-pozitiven sam skozi rezus-pozitivnega očeta. Ko se rodi Rh-pozitiven otrok, lahko zadostne količine otrokove krvi vstopijo v materin obtok, da se ustvari imunska reakcija (podobno kot cepljenje) proti Rh faktorju. Teoretično je mogoče zgraditi imuniteto proti rezusu tudi tako, da se materi omogoči pozitivna oskrba s krvjo, zato tu veljajo zelo stroge zahteve. V primeru nosečnosti z rezus-pozitivnim otrokom materina novo nastala protitelesa zdaj najdejo pot v otrokov obtok. Tam vodijo do raztapljanja rdečih krvnih celic zarodka in ga lahko resno poškodujejo. Kot previdnostni ukrep lahko mati daje zdravila za prvo rojstvo Rh-pozitivnega otroka, kar preprečuje izgradnjo imunosti na Rh faktor.