Diabetična nevropatija

Kaj je diabetična nevropatija?

Bolezen diabetes mellitus in disregulirana raven sladkorja v krvi v tem okviru lahko povzroči široko paleto posledičnih poškodb, ki lahko prizadenejo praktično vse dele telesa in sisteme. Razlikujemo med kratkotrajnimi in dolgotrajnimi sekundarnimi boleznimi. Slednje vključuje poškodbo živcev (nevropatijo), ki se ji pri vzroku upošteva diabetična nevropatija. Približno vsak tretji bolnik s sladkorno boleznijo razvije diabetično nevropatijo. Če je prizadet le en sam živec, ga imenujemo diabetična mononevropatija, če je poškodovanih več živcev, se imenuje diabetična polinevropatija. Nevropatija večinoma prizadene tako imenovane periferne živce, ki so odgovorni za gibanje mišic in za prenos kože in senzoričnih vtisov. Po drugi strani je diabetična avtonomna nevropatija poseben primer, v katerem so okvarjene notranje organe ali senzorične funkcije (npr. Srčna aritmija, črevesna paraliza, oslabelost mehurja ali erektilna disfunkcija.

Sočasni simptomi diabetične nevropatije

Diabetična nevropatija se lahko manifestira na več različnih načinov, odvisno od tega, kateri živci so prizadeti. Običajno se to zgodi v obliki nenormalnih občutkov, povezanih z živcem ("parestezija"), kar pomeni, da prizadeti občutijo mravljinčenje ali pekoč občutek. Občasno se pojavijo tudi tako imenovane nevropatske bolečine. Prizadeti ponavadi to opišejo kot nenadno strelsko bolečino, pogosto v kombinaciji z pekočimi ali mravljinčnimi občutki. Pogosto se ta bolečina ponoči poslabša in redno prikrajša prizadete za spanec. V redkih primerih se paraliza ali otrplost lahko pojavi tudi v posameznih mišicah ali predelih kože.

Preberite tudi: Pekoč v prstih

Tudi če obstaja teoretično širok spekter možnih simptomov diabetične nevropatije, se ta bolezen pogosto manifestira po določeni shemi: Najprej so prizadeta stopala in noge, pri katerih se vedno znova čutijo boleče občutke v obliki mravljinčenja in pekočega ali motenega prehlada. - in opazimo zaznavanje toplote. Sčasoma se pridružijo ponavljajoče se bolečine v streljanju (nevropatska bolečina) in simptomi se razširijo na roke in roke. Če ne začnemo ustrezne terapije, lahko pride do ohromelosti ali otrplosti v okončinah.

Zmanjšana občutljivost kože stopal in nog lahko privede tudi do zapletene sekundarne bolezni: diabetičnega stopala. To sprva vodi v nenavadno poravnavo stopala. To je zato, ker se teža premakne na nenavaden način kot odgovor na poškodovane čutne živce v stopalu. Ko bolezen napreduje, se pojavijo pretisni omoti, odrgnine in druge rane, ne da bi se zadevna oseba spomnila vzroka. Razlog za to je diabetična nevropatija: Zaradi zmanjšanja občutljivosti kože se stopalo manj pogosto preusmeri, teža pa se manj pogosto premakne na različne dele stopala. Tako v daljšem časovnem obdobju izvajamo velik pritisk na isti predel stopala, kar lahko privede do draženja kože in sčasoma do odpiranja ran.

Simptome diabetične avtonomne nevropatije je treba upoštevati neodvisno od tega. Sem spadajo občasne dirke ali utripanje srca, zmanjšano ali povečano znojenje, driska in zaprtje, redno napihnjenost z belkanjem in erektilno disfunkcijo.

Ali je diabetična nevropatija ozdravljiva?

Čeprav diabetična nevropatija v resnici ni ozdravljiva, lahko v določenih okoliščinah pozitivno vplivamo na potek bolezni, če zadevna oseba ne čuti več pridruženih simptomov. Vendar pa je to mogoče le, če nevropatijo prepoznamo zelo hitro in jo takoj zdravimo. Disciplinirano in učinkovito zdravljenje osnovnega diabetesa mellitusa je prav tako pomembno. V bolj naprednih fazah tudi s temi ukrepi popolna svoboda simptomov morda ni mogoča, vendar je mogoče doseči vsaj jasno izboljšanje. Iz teh vidikov je jasno razvidno, kako pomembno je, da dosledno sledite zdravljenju sladkorne bolezni in redno pregledujete.

Kakšen je potek diabetične nevropatije?

Potek diabetične nevropatije je zelo spremenljiv in zelo odvisen od kakovosti nadzora krvnega sladkorja. Če to počnemo dosledno in disciplinirano, lahko napredovanje živčnih poškodb pogosto upočasnimo ali celo popolnoma zaustavimo in simptome zmanjšamo na minimum. Nekateri trpijo zaradi terapije diabetesa in nevropatije celo popolnoma brez simptomov. Praviloma lahko opazimo počasno napredovanje nevropatije in posledično tudi pridruženih simptomov. Še toliko bolj je treba upoštevati priporočene intervale za preglede! Da se izognete razvoju sindroma diabetičnega stopala, morate redno preverjati stopala (zlasti podplate stopal in druge tlačne točke, kot so prsti in pete), ali ima draženje kože ali celo odprta območja.

Zdravljenje diabetične nevropatije

Ker poškodbe živcev, ko se pojavi, ni mogoče odpraviti, je poudarek na preprečevanju, da bi škoda napredovala in čim bolj zmanjšali simptome. Najboljši in najučinkovitejši ukrep za preprečevanje in hkrati tudi za zdravljenje diabetične nevropatije je optimalna prilagoditev ravni krvnega sladkorja. Izogibanje alkoholu in nikotinu pozitivno vpliva tudi na potek bolezni. Obstajajo različne možnosti terapije za zajezitev parestezije, funkcionalnih okvar in bolečin, katerih izbiro je treba opraviti ob posvetovanju z lečečim zdravnikom (običajno družinskim zdravnikom, diabetologom in nevrologom). Poleg zdravljenja z zdravili (glejte spodaj) obstajajo tudi fizioterapija (zlasti za simptome ohromelosti), električna stimulacija živcev (TENS) ali hladno in toplotno zdravljenje.

Preberite več o: TENS elektroterapija

Katera zdravila se uporabljajo za diabetično nevropatijo?

Glavna zdravila, ki se uporabljajo za diabetično nevropatijo, so zdravila za diabetes. Le z optimalnim in doslednim nadzorom krvnega sladkorja je mogoče napredovati diabetično nevropatijo in spremljajoče simptome ublažiti ali celo popolnoma odpraviti. Glede na vrsto sladkorne bolezni se uporabljajo injekcijske brizge in / ali zdravila, ki jih lahko jemljete s pomočjo ust. O njih podrobneje razpravljamo v ustreznem članku o zdravljenju sladkorne bolezni.

Več informacij o zdravilih za diabetes lahko najdete na: Terapija diabetesa

Triciklični antidepresivi igrajo osrednjo vlogo pri zdravljenju nenormalnih občutkov in nevropatske bolečine. Ime izvira iz dejstva, da so bile te snovi sprva uporabljene za zdravljenje depresije, šele kasneje so odkrili njihov pozitiven učinek na živčne bolečine. Najpogostejši predstavniki tega razreda zdravil so amitriptilin, imipramin in nortryptilin. Če sekundarne bolezni govorijo proti njihovi uporabi ali če je njihova uporaba povzročila prekomerne stranske učinke, se lahko karbamazepin predpiše kot alternativa. Druga možnost je nanos kapsaicinske kreme na prizadeta območja, vendar mnogi prizadeti tega ne prenašajo preveč dobro. Trenutne raziskave se ukvarjajo z razvojem snovi, ki ne le zdravijo bolečino, ampak bi lahko vplivale tudi na strukturno poškodbo živca. Do sedaj pa je bil pozitiven učinek dokazan le pri intravenskem (tj. Z infuzijskim) dajanjem α-lipojske kisline.

Trajanje diabetične nevropatije

Ker je treba diabetično nevropatijo glede na trenutno stanje razvrstiti kot neozdravljivo, v najboljšem primeru pa jo lahko obvladamo, bo prizadete spremljal prizadete celo življenje. Po optimalni kontroli krvnega sladkorja in uvedbi terapije bolečine pa lahko v nekaj tednih pogosto dosežemo pomembne izboljšave simptomov. Vendar pogosto pride do cikličnega povečevanja in zmanjševanja simptomov sčasoma, kar potem zahteva ustrezno prilagodljivost odmerjanja zdravila.

Diagnoza diabetične nevropatije

Izhodišče za postavitev diagnoze so občutki prizadete osebe: njegovi opisi simptomov lahko zdravniku dajo pomembne informacije o tem, ali so simptomi najverjetneje posledica diabetične nevropatije ali so drugi razlogi bolj očitni. Bolniki s sladkorno boleznijo morajo enkrat na leto obiskati svojega diabetologa ali nevrologa, da preverijo stanje svojih živcev, tudi brez simptomov. Zdravnik bo najprej opravil nekaj preprostih funkcijskih testov, s katerimi bo preveril različne senzorične občutke (bolečina, dotik, vibracije in temperatura) kože in refleksov.Ta pregled se običajno začne na nogah, saj tu pri večini ljudi nastane diabetična nevropatija. Če s fizikalnim pregledom ugotovimo prisotnost diabetične nevropatije, lahko za potrditev suma in ugotovitev obsega škode opravimo nadaljnje preglede. Sem spadajo elektromiografija (EMG) in elektronevrografija (ENG) z merjenjem hitrosti živčne prevodnosti (NLG). Če obstaja sum na diabetično avtonomno nevropatijo, se uporabljajo druge metode pregleda: srčne aritmije se lahko pregledajo, na primer z uporabo 24-urnega EKG-ja, pri sumu na nestabilnost cirkulacije pa s tako imenovanim Schellongovim testom (ponavljajoče se meritve krvnega tlaka pred in po hitrem vstajanju iz ležečega položaja) je mogoče ovrednotiti.

Določanje hitrosti prevodnosti živca

Merjenje hitrosti živčne prevodnosti kot del elektronevrografije (ENG) je verjetno najpogostejša metoda pregleda na aparatu za diagnosticiranje in spremljanje diabetične nevropatije. Da bi to naredili, sta dve elektrodi nalepljeni na predele kože, pod katerimi teče en in isti živec. Nato se skozi eno od elektrod sprosti električni impulz, nato pa se izmeri čas, ki preteče, dokler signal ne prispe na drugo elektrodo. Primerjava z normalnimi vrednostmi ali z vrednostmi iz prejšnjih preiskav nato poda informacije o tem, ali je prišlo do poškodbe živca ali kako se je stanje živca razvilo v primerjavi s prejšnjim pregledom. Hitrost prevodnosti živca je mogoče določiti tudi v okviru elektromiografije: v ta namen se z elektrodo spodbudi živec, ki ga je treba preučiti, nato pa se s pomočjo mišične elektrode izmeri moč in časovna zamuda mišičnega odziva.

Kakšna je stopnja invalidnosti za diabetično polinevropatijo?

Na vprašanje stopnje invalidnosti diabetične polinevropatije ni mogoče odgovoriti v celoti. Razvrstitev je odvisna od različnih dejavnikov, vključno s stopnjo okvare, ki jo povzroča polinevropatija, in količino terapije, ki je potrebna za osnovno sladkorno bolezen. Načeloma ni pomembno, ali gre za sladkorno bolezen tipa 1 ali tipa 2, vendar je tip 1 običajno povezan z večjimi napori zaradi injekcij insulina, ki so nujno potrebne.

Na podlagi teh pomislekov je denimo sladkorna bolezen tipa 1 brez resnih drugih bolezni in brez posledičnih poškodb (kot je diabetična polinevropatija) trenutno razvrščena po stopnji invalidnosti 40. Stopnja vsaj 50-odstotne invalidnosti ustreza hudi invalidnosti in po Pravilniku o zdravstveni negi na dan zahteva več kot tri injekcije inzulina, neodvisno prilagoditev odmerka insulina na samo izmerjeno raven krvnega sladkorja in resne spremembe življenjskega sloga. Tu je odločilna tudi majhna beseda "tudi": Tudi če prizadeti trdijo, da vsakodnevne meritve krvnega sladkorja in injiciranje insulina predstavljajo pomemben prelom življenjskega sloga, zakonodajalci menijo, da so ti koraki označeni v prejšnjem odstavku. Zato mora za stopnjo invalidnosti obstajati 50 dodatnih zarez, na primer polinevropatija ali sindrom diabetičnega stopala.

Vzroki za diabetično nevropatijo

Kot že ime pove, je vzrok diabetične nevropatije po definiciji sladkorna bolezen. Poškodba živcev temelji na trajno zvišani koncentraciji sladkorja v krvi, kot je to mogoče pri nezdravljeni ali slabo zdravljeni diabetes mellitus. Škodljiv učinek ne vpliva na sladkor (Glukoza) samega sebe, vendar do enega od njegovih razgradnih produktov, metilglioksala. To v telesu še naprej razgrajujejo nekateri encimi, ki pa jih preplavijo trajno visoke vrednosti krvnega sladkorja. Dolgoročno se torej nabira metilglioksal, ki moti fino regulirane procese prenosa ionov v živčnih celicah in s tem poslabša njihovo funkcionalnost. Trenutno se izvajajo raziskave aktivnih sestavin, ki lahko znižajo raven metilglioksala.