ZOBNI ŽIVEC

uvod

Odrasla oseba ima običajno 32 zob. Obstajajo 4 spredaj (Incisivi), 2 vogala (Canini), 4 pred-čeljusti (Premolarji), 4 čeljusti (Kočniki) in 2 modrostna zoba na polovici čeljusti.

Ker se velikost človeške čeljusti nenehno zmanjšuje, ima večina ljudi svoje modrostne zobe odstranjene v zgodnji adolescenci. Posamezni zob žvečilnega organa je zasidran v čeljustni kosti s pomočjo tako imenovanega aparata za držanje zob. Z anatomskega vidika obe dlesni (lat. Gingiva propria), zobni cement (Cementum), zobna vtičnica (alveolus), pa tudi korenine (Parodontalna bolezen ali Periodoncij), ki se šteje za ta aparat za podporo zobu.

Vendar posamezni zobje niso togi in nepopustljivi v svoji zobni vtičnici. Gre za perje, ki je suspendirano na snopih vlaken, ki vsebujejo kolagen, in zato lahko absorbirajo tlačne sile, ki prevladujejo med žvečenjem. Ker so zobje tudi "organi", katerih preživetje je odvisno od optimalne oskrbe s krvjo in živčnega omrežja, morajo imeti tudi svoja živčna vlakna (Zobni živec) funkcija.

anatomija

Pod as Zobni živec V anatomiji dobro poznan izraz razume notranji del vsakega zoba. V bistvu je izraz zobni živec izjemno nesrečen, saj je tisto, kar kolokvijalno imenujemo zobni živec, treba obravnavati z zobnega vidika Zobna kaša (iz latinske besede kaše, Meso) ali Celuloza so določeni. Zobni živec sam zapolni celotno notranje območje zoba Celulozna votlina (Tehnični izraz: Celulozni kavum), ven. Pulpska votlina se strdi s trdo zobno snovjo (Dentin in Emajl) in na ta način izpolnjuje zaščitno funkcijo živčnih vlaken.

V notranjosti zoba se pulpna votlina razteza od zobne krone do konice (tehnični izraz: vrhunec) od Korenine zob. Glavni del Zobni živci (Zobna kaša) vsebuje vezivnega tkiva, v katere se nahajajo bezgavke in krvne žile ter Živčna vlakna so shranjeni. Najmanjši deleži tega Živčna vlakna (Tehnični izraz: Tomesova vlakna) segajo celo od notranjosti pulpne votline do trde zobne snovi, ki jo prehajajo skozi fine kanale (t.i. Dentinalne tubule) doseči. Ta najmanjša vlakna zobnega živca so odgovorna za prenos bolečinskih dražljajev, ki izhajajo iz nadpražnih mehanskih, toplotnih in / ali kemičnih dražljajev.

Zobni živec (zobna pulpa) je anatomsko razdeljen na dva odseka glede na natančen položaj znotraj zob, krono pulpo in koreninsko pulpo. Draženje in / ali poškodba zobnega živca ima za zadevnega bolnika velike posledice. Po eni strani poškodba zobnega živca včasih povzroči hude bolečine, po drugi strani pa "več mrtvih"Zob veliko težji v čeljusti zaradi pomanjkanja oskrbe s krvjo in hranljivimi snovmi pa potemni zobno strukturo.

Bolezni zobnega živca

Skoraj vsakdo vsaj enkrat v življenju zboli za boleznijo Zobni podporni aparati. V večini primerov gre za bakterijske vnetne procese, ki potekajo v tkivu Dlesni kar lahko zasledimo do slabe ali preprosto nečiste ustne higiene.
Če ne opravimo ustreznega zobozdravstvenega zdravljenja, se to vnetje širi, začenši iz dlesni (lat. Gingiva), na druge dele podpornega sistema za zobe. Posledice so vnetne bolezni čeljustne kosti (Parodontalna bolezen), ki pa preidejo na zobni živec in ga lahko dražijo, poškodujejo ali "ubijejo".

Vnetje zobnega živca (kaše) se v zobni terminologiji imenuje pulpitis (vnetje zobne pulpe). Pri klasičnem vnetju zobnega živca lahko ločimo dve različni vrsti: reverzibilna (izterljivo) in nepovratna (nereverzibilni) pulpitis. Medtem ko reverzibilno vnetje zobnega živca običajno mine brez trajnih poškodb, ima ireverzibilni pulpitis močno škodljiv vpliv na prizadeti zob. Nepovratno vnetje zobnega živca je mogoče zdraviti le z odstranitvijo medule in živčnih vlaken, ki so v njej vdelane. Poleg tega se občasno lahko pojavijo tudi kalcifikacije na območju zobnega živca (tehnični izraz: Denticle).

Tudi pri tej vrsti bolezni je treba kalcificirano celulozno tkivo običajno popolnoma odstraniti, tj. Zdravljenje koreninskih kanalov izvajati.